ZAKAJ SPLOH VADITI?

Ta zapis ni toliko namenjem rekreativnim članom,
kot tistim redkejšim posameznikom, ki bi želeli priti
še malo dlje od zdravja in svežine telesa in duha.

Živimo v kulturi, kjer nekakšna vadba telesa in duha ni več smatrana kot nuja, da oseba postane boljši človek. Časi telovadnih Sokolov, skavtov/tabornikov, športa ... ki so služili predvsem temu namenu, so v glavnem pozabljeni, četudi niso tako daleč za nami. Pozabljeni so skorajda tudi časi, ko so se ljudje postili, molili po ves dan ali odhajali na naporna romanja. Pozabljeni so časi naših pionirskih alpinistov, ki so soočanje svojega duha in telesa z ekstremnimi razmerami v visokih gorah smatrali kot svojo Pot k samim sebi in k boljšemu Človeku. Dandanes sicer kdo pa kdo še pomisli na tiste ideale, a dlje kot do konca jezika ti ideali skorajda ne pridejo več. V tem času se nekaj »vadi« predvsem zato, da se eventualno pridobi kakšna od materialnih koristi, kot so denar, slava in podobno. Takšna vadba je na nek način »živalska«, ker si z njo skušamo pridobiti le tiste stvari, ki si jih želi tudi vsaka žival. A Človek, brat živali, ima kapaciteto, da stopi še naprej od tega stanja in pravilna vadba mu omogoča, da si utrdi moralne in etične temelje, ojekleni voljo in vero, utrdi svoje mišice, kite in kosti, da bodo lažje prenašali našo hojo k Izvoru. Pravilna vadba nas SPOMNI, spomni na nekaj, kar radi hitro pozabljamo, namreč, kdo smo, od kod smo in kaj je naša edina naloga v življenju – poleg osebne naloge vsakega posameznika.

Vendar ta pozaba seveda ne spremeni dejstva, da s pravilno in dosledno vadbo določenih znanj in veščin zagotovo lahko izboljšamo sami sebe, izboljšamo stanje svojega duha, svoje duše in posledično kompletno kvaliteto svojega in okoliškega življenja. Vadba nam spreminja bolne vzorce obnašanja in delovanja v tiste, ki so v skladu z zdravim ter kreativnim Človekom.

Na Vzhodu prostoru, kjer se vadi Pot, ne rečejo »telovadnica«, kot temu rečemo mi. Telovadnica je namreč prostor, kjer se vadi telo, kako pa imenovati kraj, kjer se vadi celotna osebnost, ki je sestavljena iz duha, duše, čustev, razuma, telesa in še česa? No, tam na onem koncu sveta, kjer sem tri leta tudi sam brusil svojega duha in telo, takemu prostoru rečejo DODŽO (jap: dojo), kar pomeni: Prostor, kjer se vadi Pot. Torej je vsak kraj, kjer se vadi celotna osebnost v pravo smer, to je smer duhovnega razvoja – dodžo! Obstaja izrek, ki pravi, da pravi človek vsak kraj, kjer se nahaja, spremeni v dodžo. Ves svet je torej lahko vaš dodžo, če imate pravo smer in vadite na pravi način.

Ni pa vadba Poti kar nekaj, kar bi si nekdo zamislil v svoji sobi. Vadba Poti je jasno določena z nekaj smernicami:

- poišči si čim boljšega učitelja,
- potem pa ga brez pritoževanja sledi,
- ne glede na vse težave,
- in vsaj prvo leto ne ocenjuj ničesar,
- kajti eno leto je minimum,
- da je tvoja sodba vsaj malo realna,
- seveda, če si vadil redno, natančno in trdo.
- In šele ko postaneš »mali mojster«,
- ko te učitelj ali mentor potrdi,
- lahko veš, da si nekaj dosegel in
- lahko v svojo vadbo in delo vneseš osebne primesi
- in delaš stvari na svoj način.

Bistvo je torej v tem, da s pomočjo drugega človeka pridemo do trdnih temeljev in trdnega osnovnega znanja o življenju in izbrani veščini. Zato je potrditev od izkušene osebe nujna, da smo avtentični sami do sebe. Sam sebe namreč ne more potrditi nihče. Sami lahko, če smo genialno nadarjeni, pridemo samo do 99%, a preostali procent, ki manjka, nam bo vedno povzročal velike težave, kajti v nas bo živel kot »seme dvoma«. S tem dvomom pa nismo mojstri ničesar. Mojstri namreč ne dvomijo. Če nimamo ogledala v drugem, izkušenem človeku, v resnici pravzaprav ne vemo, kje pravzaprav smo, pa naj se še tako prepričujemo v eno od variant. Človek je narejen, da sodeluje z drugim človekom, pa tudi z Naravo, predvsem pa z Bogom.

Vadba je torej nujna zato, da lahko z njeno pomočjo spremenimo najbolj moteče (karmične) vzorce obnašanja, reagiranja in delovanja - tiste, ki nas omejujejo, da bi živeli kreativno življenje, koristno drugim in svetu.

Ko se odločimo za nujno vadbo (idealno bi  bilo, da vsaka oseba preživi tri leta v kakšni terapevtski skupini, samostanu ali ašramu), moramo vedeti, da je vadba povsem preprosta, nikoli pa ni lahka. Zato Japonci pravijo: Shugyo wa naku, kar pomeni: Vadba je jok. Če je naša vadba vedno eno samo veselje ali pa dolgčas, zagotovo ne vadimo Poti, ne vadimo pravilno. Šugjo je beseda za naporno vadbo v korist izbrušenja lastne osebnosti. Tradicionalno se je oseba pridružila mojstru neke veščine, umetnosti ali obrti, ter pri njej začela uk, katerega bistvo pa je bilo, da se poleg mojstrstva v določeni veščini ali obrti pride tudi do uravnotežene in izbrušene osebnosti. Učenje se je torej od vedno povezovalo z vzgojo, predvsem moralnih vrednost, kar je prinašalo manjše trpljenje posameznika in s tem tudi družbe. To, da današnji čas in način šolanja ločujeta učenje veščin od moralno–etične rasti posameznika, nam prinaša dva katastrofalna rezultata:

1. Prvi je v dejstvu, da nihče, katerega srce ni očiščeno, ne more postati resničen mojster v ničemer. In ker današnji čas proizvaja prav take »mojstre«,
2. pridemo do drugega dejstva, da zaradi te sistemske napake prihaja do propada civilizacij, do razpada vsakršnega socialnega sistema. Tako je vedno bilo in vedno bo: ko se otrok ne vzgaja v manjšanju egoizma, v skromnosti in v tem, kaj je prav in kaj ne, ti, že odrasli otroci in njih vnuki privedejo do popolnega kolapsa še tako razvite družbe.

In prav to se nam dogaja. Zakaj? Ker naši voditelji niso očistili svojih src skozi vadbo veščin, kjer se učijo tudi moralo-etične vrednote. Nikoli niso vadili »Poti«, katere bistvo je močna volja, osebna skromnost in požrtvovalnost v korist drugih. Zaradi tega ne vedo ravno najbolje, kaj je prav in kaj ni, takšen gospodar pa ne more kaj dolgo voditi svoje kmetije, družine, kaj šele zdrave države.

Bistvo vadbe je torej postati boljši človek. Tisti, ki bolje razume življenje in zato manj trpi. In ker manj trpi, čuti več sreče, ta pa ga sili, da jo deli z drugimi. Misliti, da lahko vse to dosežemo brez nekakšne vadbe, je velika iluzija. Tiste, ki trosijo takšne ideje, zato, da si pridobijo čim več lagodnih sledilcev, bi usmeril na premislek:

Kaj mislite, kaj je počel Jezus vsa tista leta, preden je začel učiti, učil je pa le tri leta? In če preučimo življenje Bude in raznih svetnikov, nam takoj postane jasno, da četudi so prišli direktno iz Neba, jim ni bila prihranjena dolgoletna težavna »vadba« – za njih je bila še prav posebno težka, celo do te mere, ki je navaden človek ne bi mogel preživeti niti en dan. In če so morali vaditi oni, le kako si lahko domišljamo, da nam pa tega ni treba? Da je dovolj zaslužiti lep denar, iti v hipermarket, k zdravniku, na smučarijo, na jahto, kupiti avto ali zgraditi veliko hišo?? Ali se ga napiti. No, tako razmišlja marsikdo, a takšen pristop je definitivno napačen.

Sedaj pa dodajam še nekaj razmišljanj o vadbi Eikiryu-ja s strani tistih naših članov, ki so vztrajali približno dve leti, skorajda brez izostankov. Poglejmo kaj pravijo:

A. je napisala:

Eikiryu vadim dve leti. S pravilno in redno vadbo sem postala močnejša v duhu in telesu. V življenju so me vedno plašili močni ljudje, in smatrala sem jih za agresivneže. Zato sem se jih izogibala. Sedaj vem, da sem bila šibka jaz sama. Odkar pa vadim, sem se spremenila. Vedno manj se izogibam, saj sem začela zaupati vase. Znam zamenjati energijo in s tem obnoviti moči, kar me v vsakdanjiku navdaja s svežino in kreativno energijo. Znanje, ki sem ga pridobila z vadbo Eikiryuja, mi pomaga, da postajam koristna svetu, pri delu z ljudmi pa še bolj srčna. V kritičnih življenjskih situacijah sem stabilnejša in močnejša, pa tudi počivati sem se naučila, kar je nujno, da se lahko obnovimo, zrecikliramo dogodke in se povežemo z Božjim v sebi. Potem je življenje lepše in tudi naredimo več in boljše. Zelo dobro sem začela zaznavati energije, ki jih z očmi ne moremo zaznati. Tako začutim energije, stanja in namere ljudi ter energije prostorov, v katerih se nahajamo. Na tak način se pri svojem delu, ki je pomoč ljudem, lažje orientiram in ocenim različne situacije.

Naša druga A. je napisala:

Po letu in pol vadbe Eikiryu-ja sem se spraševala, kaj naj počnem s temi veščinami v življenju, saj me nihče ne ogroža, pa še gibalno sem omejena. Nato sem spoznala, da čutim borbeno držo do življenja, ki je dobronamerna in blaga, a tudi v stanju pripravljenosti, če bi bilo potrebno. Nekako zaprta sem navzven, z rezervo sodelujem v družbi, ker samodejno prihaja do selekcije, oziroma črtanja vsega nepotrebnega. Izostrujejo pa se vsi moji čuti, prebujena sem. Poleg tega se je v meni oblikovalo nekaj trdnega, neka odloč(e)nost, kjer ni kančka dvoma.

Ugotovitev z dne 21/10, ki se nanaša na prvo pravilo: VZDRŽUJ NENEHNO NAVDUŠENJE:

To je najbolj dobrohoten »virus,« ki bi si ga človek lahko zaželel. To je notranje stanje enostavnega, čistega otroka, ki ima sliko že v glavi in gre z njo brez strahu in omejitev, z nasmehom in otroško igrivostjo ter pričakovanjem že videne slike. To je fantastičen občutek brez meja in primerjave! To je najboljše zdravilo, ki je kdaj obstajalo!

R. je napisala:

Iskalci Božje Bližine čutimo, da je v določenih stanjih telesa in duha stopiti v stik z Božjim znotraj molitve veliko lažje kot sicer. Kadar je telo spočito in polno energije, duh pa svež, pozoren in odprt, takrat je odgovor na ljubeče molitve hiter, skoraj hipen, dotakne se našega srca in ga poboža z Božjo Milostjo, za seboj pa pusti goreče srce, ki to energijo lahko še cel dan razdaja drugim. Eikiryu-jeva največja prednost je v tem, da potem ko osnove te veščine osvojimo, lahko v kratkem času z iskrenim trudom popolnoma spremenimo svoje duhovno stanje v bolj jasnega in prisotnega, ker se osvežimo z energijo.
Menjava energije je del Eikiryu-ja, drugi del pa je zbiranje in upravljanje z energijo ter zbiranje moči. S ponavljanjem preprostih vaj lahko s pomočjo ustreznega dihanja zberemo moč. V praktičnem življenju nam ta sposobnost pride še kako prav, bodisi pri fizičnih opravilih ali v odnosih z ljudmi.
Ko znamo zbrati moč gremo v življenjske boje bolje pripravljeni in imamo nekaj, na kar se lahko zanesemo, čeprav je neotipljivo.
Vadba Eikiryuja mi pomaga, da se zjutraj "naštelam" na pravo frekvenco; prebudi srčno strast, sčisti duha in krepi človekoljubno namero, ki jo potrebujem pri svojem delu.
Ljudje, ki skupaj vadimo energijo smo sčasoma postali povezani med seboj, čeprav je to drugačne vrste prijateljstvo, ki temelji na vadbi in učenju. Kadar se vračam domov, tam vedno pustim delček svojega srca in se počutim cela, ko se spet vrnem.
Eikiryu in sodelovanje z mentorjem sta mi spremenila življenje, tako da sta mi bila dana moč in pogum za stvari, ki jih sicer nikoli ne bi upala storiti, hkrati pa tudi čisto praktično znanje o življenju, odnosih med ljudmi in upravljanju energije. Ko z vadbo končam, sem vedno čisto drug človek in bližnjim lahko dam več radosti, srčnosti in moči.

F. je napisal:

Že dolgo verjamem, da lahko resnični uspeh v življenju, resnična sreča, zadovoljstvo in zdravje v vsej svoji vidni obliki izvira le iz globine posameznika. Dr. Stephen Covey imenuje to načelo »od znotraj navzven«. Stari Rimljani pa so temu rekli »spiritus sano in corpore sano«, zdrav duh v zdravem telesu.
V času študija sem zaradi tega spoznanja večkrat doživel obdobja, ko sem postal tekač ali hodil na primer na tečaj Tai Chi Quana. Vendar so vsa ta obdobja slej ko prej minila kljub malim, a opaznim rezultatom.
V treningu Eikiryuja pa sedaj vztrajam že tretje leto. Eikiryu mi namreč ponuja celostno pot. Ne ponuja le telesne vadbe, krepitve volje in notranje moči, marveč v zavetju skupine ponuja tudi oporo, izmenjavo izkušenj in resnično prijateljstvo, z mentorstvom Ineia, ki je že prehodil Pot do osvoboditve Duha pa tudi usmeritev v pravo smer.

Celostni pristop Eikiryuja sestoji iz naslednjih prvin:

Eikiryu je zato najboljša dosegljiva šola, ki mi omogoča hitrejši razvoj, krepitev notranje moči in pravo smer.
Pozitivni učinki te šole so majhni, a številni in skupaj mi prinašajo številne pozitivne spremembe v življenju. Nisem več stagnirajoči posameznik, marveč nekdo, ki išče pravo Pot in Resnico.

V zadnjih letih opažam, da imam več moči, saj jo zbiram in uporabljam na področjih, ki so dejansko pomembna. S pomočjo in z nasveti Ineija pa imam po več letih znova občutek, da gre moje življenje v pravo smer, ko na samo svoj način služim ljudem in družbi blizu sebe. Zavedam se, da bi lahko dajal še več, a ne dvomim, da bom z vztrajanjem v šoli Eikiryu dosegel tudi tisto, čemur pravimo Polno Življenje.

Slika avtorja teh vrstic, vzeta iz lokalnega časopisa mesta Obama na Japonskem, posneta 2. 3. 1995, med enomesečno težavno vsakodevno religiozno prakso, imenovano Kangyo takuhatsu.

na vrh (back on top)

COPYRIGHT on text: Jernej M.