|
SODOBNE NEVROZE Poglavitna tegoba sodobnega človeka je njegov nemir, njegova osebnostna nedozorelost in posledično cel spekter bolezni in težav, ki izvirajo iz tega vzroka. Medicinski izraz za to motnjo je nevrotičnost, katera pa, če se stopnjuje, pelje v psihotičnost in naprej v norost. Če človek malo študira motnjo nevroze v strokovni literaturi, stvar postane precej komplicirana, izhoda iz nje pa se v teh študijah ne najde in ne najde. In ne najde. Kajti tudi nekateri od tistih, ki te študije pišejo, so nevrotični, kar lahko opazimo kmalu za tem, ko se izpostavijo javnosti, npr. stopijo na vodilne položaje ali v politiko. Če pa za nevrotične težave, ki jih je mnogo vrst, poiščemo najbolj preprost vzrok vseh vzrokov, ter ga v življenju vestno preizkusimo, nenadoma ni več dvoma; Nevrotičnost je osebnostna nezrelost To je zelo dobra diagnoza tega stanja, ki jo je podal dr. Janez Rugelj, na podlagi več-desetletnega študija in delovanja na področju zdravljenja osebnostnih težav. Je preprost in resničen pripomoček za tiste, ki delajo z ljudmi v najrazličnejših stiskah, kajti ta razlaga nevrotičnosti za seboj takoj pripelje tudi način, kako to tegobo zdraviti oziroma lajšati: Bistvo psihoterapije je prevzgoja (poškodovanega karakterja) Ta prevzgoja pa je lahko učinkovita samo, če nevrotik uspe stopiti v iskren odnos z osebo, ki ni nevrotična, ki je dozorela, in se ji pusti nekoliko in nekaj časa voditi in usmerjati v časih različnih življenjskih preizkušenj. Poleg tega je nujno, da takšen odnos vzpostavi tudi s skupino ljudi, v kateri se nahajajo osebe, ki so svojo nevrotičnost presegle in osebnostno dozorele.
Kdo je lahko psiho-terapevt, to je tisti, ki uspešno zdravi psiho, to je človekovo dušo? Psihoterapevt je lahko vsakdo, ki:
Pa poglejmo, nekaj izsekov na to temo, ki jih je napisal dr. Janko Bohak, psihoterapevt klasične psihoanalitične smeri:
Dr. Janez Rugelj (terapevt s precej dobrimi rezultati pri urejanju nevrotičnih oseb, kar je v svetu in strokovni literaturi prej izjema kot pravilo; dobrih rezultatov tam pač ni zaznati) pa pravi, da so osnovni pogoji za polno uspešnost dela z ljudmi, naslednji: urejenost, neodvisnost in vrhunska poklicanost z mojstrstvom. To so nekakšni okvirji, da je terapevt lahko pomaga osebi v osebnostni stiski s pomočjo avtoritete, kar pomeni s svojim lastnim zgledom in izkušnjo (AVTORITETA = ZGLED!). Za lajšanje ali ozdravitev določene težave je včasih dovolj katerakoli zrela oseba (= ne-nevrotična oseba), ki je to izkušnjo v svojem življenju že uspešno predelala in zna dati primeren komentar in zgled. Seveda pa mora za delo z večjo množico ljudi v nezrelostnih težavah obvladati širok spekter izkušenj in metod. Dober psihoterapevt je lahko kdaj stari ata ali mama, stric, šef v službi, prijatelj ... Odkritost do take osebe in njena empatičnost ter poznavanje življenja, lahko zelo uspešno umilijo življenjsko stisko sočloveka, seveda, če je oseba pripravljena ali sposobna to pomoč sploh sprejeti.
Osnovne težave nevrotične osebnosti Bistvo nevrotika je "življenje v oblakih«. Kar pomeni vzdrževanje iluzij o samem sebi in svojih sposobnostih; Jaz sem dober človek (slab človek), sem pogumen, sposoben vsakega podviga (sposoben ničesar ...). Ker te ideje, ki nadomeščajo resničnost, v človeka prinašajo le strah in tesnobo (ko se soočijo z Svetom), se oseba vse bolj in bolj umika v svoj sanjski svet ali pa se utopi v eni sami misli ali ideji. Če je zavest že zelo zoožana na nek nerešljiv problem ali nadkompenzirano idejo, ki ga nadomešča, oseba postane psihotična. Psihoza je močna zbranost na eno samo misel ali idejo, sredi vsakdanjega življenja, v taki meri, da vsakdanje komuniciranje in funkcioniranje z okolico postane invalidno, bolno (rečeno je, da je psihoza "sanjanje v budnem stanju"). Če pa ta fiksirana misel, ideja, potone v podzavest, ker jo oseba zaradi bolečine želi pozabiti, potem od tam deluje naprej in uravnava vsak element življenja te osebe. V skrajnih primerih take nezavedne fiksiranosti na potopljeni problem v sebi privede do norosti. Norost je torej popolna zavzetost z nečim, kar je od zavesti zavrnjeno in pozabljeno, nezavedni del osebe pa se s tem še polno angažira. Tudi nevroze so različnih oblik in stopenj. Lahko rečemo, da močno nevrotične osebe niso več sposobne učinkovitega terapevtskega odnosa, zato družba od njih dviga roke in jih daje pod vpliv pomirjevalnih sredstev, brez želje, da jih spet kdaj povrne v Življenje, ampak le z namero, da ima pred njimi mir. Take osebe so z jemanjem kemičnih sredstev nenehno »zadrogirane« in energijsko oslabljene, s tem pa lažje sprejemljive za okolico, ker so »mirne kot zadovoljni pijanček«. Nekatere od njih celo hvaležno sprejemajo svojo vlogo bolnika, ker od družbe na tak način črpajo različne ugodnosti.
Prevzgojne terapije so, po moji izkušnji in tudi po zapisih v strokovni literaturi, zares učinkovite samo v primeru zmernih in lažjih oblik nevrotičnosti. Tu seveda govorim o velikem Cilju terapije; osebi povrniti polno moč, pogum in kreativnost, ter jo osvoboditi poglavitnih spon preteklosti. To je boj komarja z železnim bikom.
Bistven problem nevrotika je namreč, da ne sprejema pomoči od človeka z izkušnjo, ne sprejema mojstrstva drugih, ne sprejema avtoritete. Rekel sem že, da AVTORITETA = ZGLED, a oseba, ki je bila v mladosti poškodovana od nenačelnih in nekako sovražno nastrojenih staršev, skrbnikov (avtoritarnih, to je tistih, ki izkoriščajo svojo moč nad otrokom), nobenemu zgledu (avtoriteti) ne zmore več verjeti, kajti prevečkrat je bila prevarana ali pa nedosledno vzgajana (= vodena v življenje). Vsako močnejšo osebo (energijsko, fizično ali po položaju), v takem ali drugačnem smislu smatrajo kot nekoga, ki jih bo spet prevaral, razočaral ali zlorabil. Niso sposobni ločiti med močnim, urejenim in načelnim človekom (dobrotnikom) in med močnim a zavajajočim človekom, ki jih bo na nek način izkoristil ali prevaral. Ta barometer v njih, kompas življenja, je v okvari. Zato se izogibajo dejavnemu procesu in niso zmožni sprejeti pomoči. Tudi če iščejo nekoga, ki bi jim lahko pomagal, "avtoriteto", jo, ko so sprejeti k sodelovanju, vseskozi želijo "pretentati", skritizirati ali prevladati, največkrat nezavedno. Imajo občutek, da terapevt brez njih "ne more živeti", zato ga želijo manipulirati z raznimi obrambnimi sistemi. Ko jih zaradi tega terapevt končno zavrne, padejo v šok in užaljenost. Nekateri odidejo, drugi pa se vrnejo in začno znova, zares. Tisti, ki se vrnejo in vztrajajo, po navadi uspejo na svoji življenjski Poti, tisti, ki pa se ne vrnejo, pa vegetirajo naprej in le enemu od milijona uspe izplavati iz blatnega tolmuna. Ko nevrotik pride v proces terapije, že takoj na začetku hote ali nehote zahteva, da terapevt najprej sprejme njegove ali njene izjemne kvalitete in dobre strani, ter sprejme zgodbe o krivicah, ki se mu dogajajo, zaradi katerih je tako zelo ubog. Precej od tega je tudi res, a na tem graditi terapijo je povsem zgrešen pristop. Dobrota namreč, na katero namigujejo, govorijo ali jo celo ponujajo, v resnici nima kake realne osnove, razen majhnih drobtinic (ki pa so iskreni poskusi); krivice in pomanjkljivosti pa je potrebno počasi v procesu preobraziti v moč, zato se jih ne smatra kot neko dokončno oviro, v kar pa nevrotik pogosto trdno verjame. Tako je že kar na začetku terapevt »stisnjen v kot«, kajti on bi rad z osebo sklenil terapevtski dogovor, ki pa je približno takšen: Oseba, ki je prišla po pomoč, sama svojih težav ni mogla rešiti, zato je popolnoma naravno, da sprejme razlage, trditve in usmeritve, ki jih postavi izkušena oseba, v tem primeru terapevt (mentor, ki ga je oseba sama izbrala). In že pri prvi točki se zalomi; nevrotik le s težavo sprejme dejstva o samem sebi, v večini slučajev jih zavrne in jih šele skozi terapevtski proces začenja sploh videti. Brez teh dejstev pa se terapija ne more začeti. Kajti nevrotik želi sodelujočo stran, terapevta, potegniti v svoj svet namišljenih vrednosti ali ne-vrednosti, celo s tem, da mu ponuja razna darila, usluge ali svojo ubogost. In ker terapevt na to ladjo obupa pač ne stopi, ga nevrotik zavrne. Bistvo močnejših oblik nevroze je torej, da ne sprejema pomoči, četudi jo išče. In zato se psihoterapevti (psihiatri, psihologi) uklonijo liniji najmanjšega odpora in jim predpišejo »možganske kemoterapije« to so kemična »zdravila«. Če pa je oseba v stiski že kdaj prej iskala pomoč, iskala Boga, iskala Odrešitev, iskala notranjo moč in notranji mir, če je vsaj delno spoznala, da je problem v njej, če je torej karmično zrela, da tudi ona prida nujen delež angažiranosti in truda za njeno ozdravitev, potem terapevtski proces s to osebo steče in je dolgoročno zelo ali pa srednje uspešen.
Kdo proizvaja nevrotične ljudi? Vsekakor nevrotični, to je osebnostno nezreli starši in pa razni vzgojitelji, učitelji, skrbniki, družba, šolski sistem. Zaradi vse te zmede in nedoslednosti, ki jo doživlja ob njih, se oseba v odnosih s takimi ljudmi poškoduje do te mere, da se raje umakne v svoj sanjski svet, v iluzorne ideje, da si tako olajša tesnobo v svojih prsih. Kajti ta tesnoba je strah, in izvira iz pomanjkanja doslednega in ljubečega odnosa s svojimi vzgojitelji, starši. Ker tega ni, oseba ne zmore najti in okrepiti svojih notranjih moči in sposobnosti, zato ne zaupa vase, v življenjskih preizkušnjah doživlja poraze (tudi zaradi spuščanja v podvige, za katere ni dovolj zrela ali pripravljena), in življenje postane nenehno izmikanje in tesnoba. Indijski pregovor pravi: Da vzgojiš enega otroka, potrebuješ vso vas. In v tej množici stricev, tet, dedov in babic, sosedov, prijateljev, je vedno dovolj dozorelih ljudi, ki niso nevrotični, in ti lahko vplivajo na otroka, da zavzame pravo smer na kompasu življenja. Sodobno življenje, predvsem mestno, pa otrokom onemogoča rast na takšen način in posledično imamo vsak leto bolj uporniško generacijo in višji porast uporabe drog. Otroci se upravičeno upirajo, še hujše pa je, da se v zadnjem desetletju sploh ne upirajo več, ampak so lagodno sprejeli nevrotično resnico sodobnega liberalnega kapitalizma in tak, v veliki meri nenaraven način življenja, sprejeli za svojega. Pri tem jim sodobno šolstvo, odtujeni starši in svetovni splet (internet) pomagajo v polni meri.
Nujnost iniciacij v svet zrelih (ne le odraslih) Človeštvo je od nekdaj poznalo nujnost vpeljevanja oseb v višje aspekte osebnostne zrelosti in koristnosti družbi, ki pa jih v današnjem času žal ni več. Vzemimo npr. srednješolsko in gimnazijsko maturo. To naj bi bila nekakšen test, sprejem v svet odraslih. A zadnja desetletja se je matura in vsi njeni obstranski nezrelostni rituali sprevrgla v svoje nasprotje; postala je inicijacija v svet sodobnih nevrotikov in narcisov. To mora maturant potrditi z mnogimi dejanji, ki jih zahteva zdajšnji način življenja že v letih pred maturo: zgodnje opivanje, kajenje in celo drogiranje, zgodnje stopanje v spolno življenje, žuriranje, potrošništvo, sledenje nevrotičnemu šolstvu, kar se konča z maturitetnimi šikaniranji, plesi, četvorkami, končnimi izleti, in nadaljuje kot velikokrat pijansko sprejemanje brucov na univerze. Ko mladina konča univerze, je že v veliki meri odtujena od nravnosti in naravnosti, je pogosto zasvojena z marsičim, najhuje pa je, ko je zasvojena s svojo večvrednostjo, ki pa se v stiku z realnim življejem sesuva v prah. Posledica so nevrotični mladi starši, ki se sploh več ne poročajo ali pa se hitro ločujejo in istočasno "vzgajajo" nove generacije nevrotikov, usmerjenih v svoj ego. Le redki posamezniki iz zdravih družin se uspešno izognejo vsem tem pastem in odrasteje v zrele, močne in umirjene ljudi. Današnji "uradni" iniciacijski rituali so torej, s stališča Življenja, velika zmota in stranpot, ki pelje v slepo ulico. Pa vendar, znotraj vsakdanjega življenja obstajajo določeni momenti, situacije, kjer se prave inicijacije še vedno dogajajo. Jaz bi jih, po daljšem razmisleku, razdelil v dve skupini:
Osebne iniciacije so npr. tiste, v katerih oseba sama s seboj premaguje osnovne človeške strahove in stiske: osamljenost, lakoto, strahopetnost, mraz, egoizem ... Oditi na svoje in sam skrbeti zase je ena taka iniciacije (npr. odhod mladostnika v gozd za dan ali tri, ali od doma), zdržati nekaj dni brez hrane, zdržati določene bolečine brez jadikovanja, pokazati pogum tam, kjer ljudje reagirjo s strahom, pokazati velikodušnost tam, kjer običajno ljudje reagirajo sebično ...
Mlad človek mora iti skozi čim več takšnih iniciacij, da lahko najde skrite moči in sposobnosti v sebi. Tisti pomehkuženi in razvajeni mladci in mladenke, ki jim njihovi starši preprečijo takšna soočenja z Naravo in samimi sabo, s svojimi strahovi in egoizmom, SO OROPANI ŽIVLJENJSKIH MOČI ZA BODOČNOST, IN TO S STRANI SVOJIH STARŠEV!!! Seveda so takšne iniciacije, ki se dogajajo spontano v življenju, včasih nevarne, a pač jih je treba preživeti, drugače nikoli ne odrastemo. Vsaka iniciacija pa je itak nek simbolni ali celo stvaren stik s smrtjo, kajti nekaj starega v nas mora umreti, da se rodi novo, boljše. Današnji čas te iniciacije v lastne sposobnosti pogosto onemogoča ali pa jih zlorablja in potvarja, kajti za otrokom nenehno stoji gruča dušebrižnikov, ki so nenehno pripravljeni, da ga ujamejo, če bo slučajno padel. Seveda pa mu s tem UKRADEJO NJEGOVE LASTNE MOČI!!! Te moje besede je potrebno študirati dolgotrajno in uporno, da so pravilno razumljene in se v njih najde empatija in resnična pomoč mladim. Mladostnik nikoli ne more postati zrela oseba, če se ga starši na nek način ne odrečejo, on pa njih, seveda ko pride čas za to. Le tako lahko najde samega sebe, potem pa ohranja vez z njimi, a ne kot odvisnik, ampak kot avtonomna oseba.
Družbene iniciacije pa so posledica uspešno opravljenih osebnih iniciacij. Tu govorim o vpeljevanju in sprejetju osebe v neko družbo, skupino ljudi, katere osnovni karakter je "desnosučen", torej naravnan v delo v korist sveta brez izpostavljanja svojega egoizma na prvo mesto. Torej, biti sprejet v neko človeško skupino, ki deluje v dobro drugih, je resnična in prava "družbena iniciacija". Če si torej sprejet v neko šolo, kjer vsi, skupaj s profesorji, izpostavljanjo svojo in tvojo enkratnost, večvrednost ali posebnost, ter tam diplomiraš, to ni nikakršna resnična iniciacija, ker je ne-nravna in dolgoročno škodljiva družbi in posamezniku. To je le iniciacija v svet prenapihnjenega ega. Biti sprejet npr. v gasilsko skupino, ki se ukvarja z urgentnimi reševanji človeških življenj in stisk, pa je lahko resnična iniciacija, kajti ljudje takšne skupine človeka ne sprejmejo le na podlagi neke diplome ali koketiranja, ampak mora imeti v sebi celo paleto sposobnosti: pogum, požrtvovalnost, empatijo, samoobvladovanje, psiho-fizično zdržljivost in stabilnost, poleg cele vrste specialnih znanj (gašenje, plezanje, odpiranje hiš, žaganje vej, ostrešij, vožnja ...). Neka medicinska sestra, ki je uspešno vklopljena v delovni kolektiv, vsaj nekaj let, je zagotovo prešla mnoge osebne in družbene iniciacije. Če je poleg tega še vestna mati in ima urejeno partnerstvo, je to skorajda zagotovo dozorela oseba. Ženska brez teh ali podobnih iniciacij nikoli ne more odrasti; vedno ostane ne stopnji nezrele mladostnice ali celo otroka, nesposobna biti sprejeta v zdrav kolektiv in tam najti svoje mesto. Moški pa mora biti v začetku sprejet v zdrave moške družbe, kar tudi ni lahko. Biti sprejet v pijansko, postopaško ali kakšno drugo čas-izgubljajočo družbo tu ne šteje! Zdrava družba je skupina, ki nesebično deluje v dobro ljudi in Sveta, na nekem specifičnem področju. Pravzaprav brez uspešno opravljenih družbenih iniciacij (ki pa so odvisne od osebnih iniciacij), se oseba ne more smatrati kot dozorela, in je skoraj zagotovo nevrotična, v večji ali manjši meri.
Kdo je dozorel; kdo ni nevrotičen? Najbolj težavna zadeva je torej v tem, da je večina voditeljev sodobnega sveta hudo nevrotičnih. Prav tako učitelji in velik del vodilnih politikov. Seveda oni sebe smatrajo za odrasle osebe, saj imajo dokončane neke visoke šole, so služili v kakšnih visokih službah, imajo dobre plače in cel krog prijateljev in znancev, ki jih vabijo na večerje in zabave. A vse to nima nobene zveze z osebnostno zrelostjo. Nekdo je lahko gozdar, kuharica, ribič, pa je zrel, dozorel na svoji življenjski poti. Stari Bušmani, predniki vsega človeštva, rečejo zrelemu človeku, da je »prekuhan v Bogu«. Že po govorjenju, po gibanju, po načinu življenja se hitro opazi, da je nekdo notranje umirjen, realen, pogumen, srčen, preprost, skromen ... Zrel. Predvsem to vidimo, ko opazujemo reakcije na kakšne kritične situacije. Nevrotiki skoraj po pravilu reagirajo nezrelo, nerodno, zelo se razburijo ali samo ignorirajo težavo. Izvajajo obstranske "parade" in bravure. Radi se lotevajo zase pre-zahtevnih nalog in služb, iz katerih potem z raznimi izgovori kaj kmalu umikajo, s polnimi usti dobrih izgovorov, ki tičijo v drugih ljudeh. Segajo tudi na najvišje politične položaje, potem pa se pogosto nenadoma spremenijo, zasukajo, pobegnejo, pozabijo na dane besede in dogovore, ali pa vztrajajo in dosegajo zelo slabe rezultate, občasno pa se zaradi takšnih in drugačnih nezrelih izpadov, osramotijo. Ker se nevrotik ne pozna res dobro, v kriznih časih domala vedno doživlja hude udarce, dela napake, neumnosti. Vseh teh nepotrebnih show-ov pa zrela oseba ne počne, oziroma le izjemoma in minimalno. Ker je empatična, ne dela velikih napak pri vodenju ljudi, ker je pogumna, se ne spušča v nepotrebne napade na druge ali pretirane obrambne reakcije, ker je široka po srcu, razume vse vrste ljudi in bitij in ne zagovarja le svojega kroga in pogleda in svojih koristi, ker je skromna se z lahkoto odpove ugodnostim, ki jim jih prinašajo kakšni visoki položaji, kot je npr. letovanje, izleti, prevozi in podobno, na državne stroške. Nekako daje vtis, da je »prekuhana v Bogu«. Zrela oseba ne potrebuje posebnih psiholoških diagnoz, da prodre do bistva neke osebe, ampak le nekaj kratkih trenutkov ali minut tihega opazovanja. Predvsem pa je zrel človek skromen; nima velike potrebe po ekstravaganci, druženju s slavnimi in poznanimi, jahtah, golfu, rezidencah, graščinah, konjeništvu, dragih avtomobilih, zbiranju števila strokovnih člankov v tujih revijah in podobnih ob-življenjskih dogodkih in ljudeh. Kajti vse to vidi kot nadomestek teh ljudi za resnično Življenje. Zrela oseba se z olajšanjem vrne k Naravi, kolikor je to le mogoče, kajti Narava in osebnostna kompletnost sta v neposredni, trdni povezavi. V novicah lahko beremo o slavnem ameriškem psihiatru za bogataše (Toksoz Byaram Karasu), katerega 45 minutna seansa stane 600 dolarjev. Nekateri multi-milijonarji k njemu hodijo že 40 let (res čudno zdravljenje?), nekateri pa vsak dan že desetletja, ker nimajo nikogar, da bi se pogovarjali z njim. Imajo samo denar in pogovor pri doktorju se suče v glavnem le okoli denarja. Doktor pravi: "Ko si pridobijo prvih pet milijard dolarjev, se začno spraševati o smislu življenja." Jaz pa pravim: "Mnogo prepozno, žal. Toliko denarja človek sploh ne sme imeti. Če bi ga darovali pomoči potrebnim, se ne bi potrebovali spraševati o smislu življenja, ampak bi ga živeli!" Smisel življenja namreč. Edina svetla točka njegovega dela z milijonarskimi nevrotiki je to, da za en dolar na seanso potem dela z revnimi ljudmi. Je torej kot nekakšen sodobni Robin Hood. A s pogovarjanjem še nikoli ni nihče postal zrela oseba. Pogovarjanje težave le prestavi za nekaj časa naprej, jih omili. Za en dan. Kdor želi resno nekaj narediti na sebi, ne pristaja na "pogovorne krožke in seanse", z zmotnim občutkom, da če jih je mastno plačal, bodo tudi rezultati prišli. Ne bodo prišli.
Če pa smo »v uku« pri ljudeh, ki nas ne vidijo, ker vidijo le sami sebe ali nimajo časa za nas (učitelji, zdravniki, starši ...), ali ki nas preveč usmerjajo nase ali na nas same, ki nas učijo lova na ljudi, na dobiček, na čast in slavo, visok položaj, ali nas učijo zaščite samo nekega sloja ljudi, potem je jasno, da nas vlečejo ven iz našega srčnega jedra, ven, na periferijo Življenja, v svet blišča, duhovne teme in tesnob. Nevroz.
Nevroza in ljubezen Sigmund Freud, utemeljitelj psihoanalize je dejal: Vsako psihoanalitično zdravljenje je poskus osvoboditve potlačene ljubezni. Zaradi tega tisti, ki pomaga nevrotiku, za nekaj časa postane prva oseba, kateri nevrotik želi podariti kak delec svoje ljubezni, kajti tega v mladosti, ob nervoznih in nepotrpežljivih, včasih celo sovražnih starših, skrbnikih, ni mogel storiti. Njegove ljubezni ni potreboval nihče, zato je zakrnela in se spremenila v tesnobo in moro. Terapevt mora dobro vedeti, kje so meje odnosa z zdravljencem in da mora njegove poskuse dajanja nečesa iz svojega srca, počasi in taktično preusmeriti na Svet. In ko nevrotična oseba v svojem življenjskem krogu najde odjemalce svoje ljubezni, in mu ti vračajo s hvaležnostjo, lahko rečemo, da je oseba trdno na poti k svoji Svobodi. Če se nevrotik iskreno sooči z neko dozorelo osebo, in se ji nekaj časa pusti voditi, lahko njegova nevrotičnost popusti oziroma izgine že po enem, dveh ali nekaj srečanjih. To je dejstvo, ki sem ga mnogokrat doživel, tudi na lastni koži. A problem nevroze tiči drugje; ni težko stanje iz minusa spraviti na ničlo, z rednimi tedenskimi kontakti, težko pa ga je spraviti iz ničle v velik plus, tako da oseba postane trdno koristna Svetu. Kaj jo pri tem ovira? Ovira so nezdrave življenjske navade in eventualno bolna okolica, družba, v katero se oseba vsakodnevno vrača. To, delo na novih življenjskih navadah, ki so edino resnično zdravilo, pa zahteva dolga leta vsakodnevnih naporov. Najlažje se ta cilj doseže s popolnim začasnim (večletnim) odmikom od vseh, ki osebo dobro poznajo in jo zato nehote tlačijo nazaj v staro življenje. Najbolje za to poskrbijo razne terapevtske skupine, skupnosti, ki omogočajo večleten umik in poskrbijo za intenziven prevzgojni trening novih življenjskih navad. Včasih so temu v neki meri služili samostani. EIKIRYU je zasnovan kot vmesna stopnja med samopomočjo (in psihiatričnih pretežno kemičnih uslugah oziroma pristopih), ter med popolnim večletnim umikom v intimo trdne terapevtske skupine. Tu, v sredini med tema dvema »skrajnostima« je prostor tudi za tiste, ki imajo še dovolj iskrenosti in želje in moči, da lahko sodelujejo v tedenskem programu. Kdor ne uspe nikjer drugje, mu ostajajo te poti; ostajanje v enakem stanju in s tem počasni propad z vmesnimi postanki, životarjenje s pomočjo zdravil, ali pa odhod v terapevtsko skupino tipa Don Pierinove skupnosti Srečanje , ali katero druge, kar je vsekakor najboljša od vseh možnosti.
COPYRIGHT on text: J.M. |
Woody Alen, filmski simbol sodobnega nevrotika
Če gledamo končne izlete srednješolcev, ki nekje v Grčiji ali Španiji, daleč proč od oči svojih staršev, uprizarjajo večdnevne pijansko-plesne seanse (in še kaj), s katerih se vračajo popolnoma izčrpani in dostikrat bolni (zraven morajo iti tudi zdravniki), se lahko samo čudimo, kako je to mogoče, kje je dostojanstvo in ponos posameznikov v tej »hordi divjakov«, kje so tisti, ki bi si rekli; »Štiri leta sem se šolal na tej šoli, a takšen divjak z nebrzdanimi nagoni že ne želim biti, četudi me večina spodbuja k temu!« Nasprotno, hočejo biti takšni.
Zatem ga pošljejo na ples četvork s ciljem preseganja svetovnega rekorda (in kasnejšim organiziranim žuriranjem) in pa na gala-maturantski ples, in ta uboga ovca, ki o sebi misli, da je nekaj posebnega, se priključi deset-tisočem ter sodeluje v tem žalostnem dokazu šolske uspešnosti ukalupljanja mladih ljudi v pol-zombije. Seveda je vsak otrok, mladostnik, ki sodeluje v takih pol-pijanskih masovnih izpadih skoraj zagotovo že nevrotičen, kajti drugače ne bi imel potrebe metati iz sebe velikega notranjega stresa in tesnobe, varno skrit v veliki množici sebi enakih. Če bi bil zdrav, bi ga to divjaštvo motilo in odbijalo. Znano je, kako deluje psihologija množic; v množici ljudi postaneš nekdo drug in tudi prijetna mladenka ali mladec, lahko, daleč od oči staršev in v množici enako usmerjenih, postane nekaj, o čemer odtujeni starši ne bi sanjali niti v najbolj neprijetnih sanjah. 