MOČ IN DUH BORILNIH VEŠČIN |
Potreba po samodisciplini Osnovna smer, ki bi jo priporočil vsem, ki želijo hoditi po poti samospoznavanja in iskanja Odrešitve od ujetosti, trpljenja in zablod, je: Preden se lotiš duhovne Poti, Kdor se podaja na Pot brez vztrajnosti, potrpežljivosti, precejšnje Notranje moči, trdne volje in zmanjšanega ega, bo seveda neuporaben za resnično Preobrazbo in Učenje, zato pa bo odprt za množico navideznih duhovnih "poti" in tehnik, ki pa se vse vrtijo znotraj ega in zato prinašajo zelo slabe rezultate. "New age" duhovnost sama po sebi ni slaba, a če ne sloni na pravih temeljih, ki so za ego vedno boleči, je to pač nekaj napačnega. Sicer pa poznamo tudi delčke "new age" krščanstva, budizma ali kake druge religije, ki jih lahko spoznamo po želji za bogatvom, prevlado nad drugimi, večvrednosti, arogantnosti, predajanju v ležernosti, preobjedanju, varanju ali sprevrženosti.
Yamaoka Tesshu
Moja izkušnja je naslednja; oseba, ki je bila predhodno utrjena in preskušena skozi težko delo, resen športni trening ali pa borilno vadbo pri pravih učiteljih, ima NEIZMERNO prednost na duhovni Poti, če se je seveda resno loti. To pa zato, ker se je naučila prenašati tegobe in poraze, naučila se je discipline in potrpežljivosti, predvsem pa vzdrževanja Notranje moči. Tu govorim o osebi, ki je šla skozi določen trening pri pravem učitelju ali vzgojitelju. Biti mojster športa, kmetijstva, borilne veščine ali alpinizma, seveda ne pomeni, da si na duhovni Poti količkaj napredoval, lahko je celo nasprotno: postajaš vse večja žival, močna žival, ki zna poskrbeti le zase, kar pa nima veze z Potjo. Je pa ta moč seveda baza za Pot. Brez te baze Pot ne more postati Pot, ker se oseba predčasno zlomi in skrene v stranpot - lažje, a lažne podvariante. Tudi religije imajo v svojem asketizmu enako osnovo: najprej vsaj do neke mere obvladaj svoje telo, čustva in misel, da boš lahko sprejel Učenje. Brez množice "majhnih smrti", ki se jih doživlja na Poti in vadbi, človek seveda ne more postati Človek. En način, da dosežemo "majhne smrti" ega, je v nenehnem ponavljaju preprostih tehnik (molitve, postenja, udarcev, teka ...), do te mere, da telo odpove, mi pa nadaljujemo. Stara modrost pravi, da se le na tak način postane boljši človek. Ko je patriarh Indijskega budizma Bodidarma (ko je spoznal, da v Indiji darma umira), krenil na večletno pot na Kitajsko, v starosti preko 80 let, je, po nesporazumu s strani cesarja, odšel živet v skalno votlino poleg templja Šaolin. Čez čas je začel sodelovati z menihi, a je takoj ugotovil, da so pomehkuženi, leni in nesposobni za duhovno vadbo Direktne poti, zena. Zato jim je pokazal osnovne vaje za pridobitev fizične in notranje moči, saj sicer niso bili sposobni niti dolgotrajnega mirnega sedenja v zbranosti, kaj šele, da bi bili komu koristni. Vaje, ki jih je pokazal in naučil menihe, so bile osnova zdajšnjemu kung-fu-ju in posledično drugim borilnim veščinam, ki izvirajo iz kung-fu-ja (npr. karate, tae-kwon-do ...), kot tudi raznim zdravstvenim sistemom. Darmo (jedro duhovnega Učenja) pa je po njem nasledil kasnejši drugi patriarh zena Huike, ki si je, stoječ vso noč v globokem snegu, celo odrezal levo roko, da je dokazal, da ima pravega duha za Bodidarminega učenca:
Duhovne čilosti ni možno pričakovati v zaležanem, zamaščenem, zakajenem, pomehkuženem ali lenem telesu. Naše telo je naš hram, naša cerkev. V borilnih veščinah se reče: Najprej zgradi hišo (telo), potem pa bo vanjo lahko vstopil Duh. Če resnični Duh vstopi v slabotno hišo, se ta lahko sesuje, ali pa od groze razpade. Telo je treba torej prilagoditi poti, po kateri hodimo. Mizar ali čevljar morata svoje telo pripraviti in prilagoditi duhu in veščini mizarstva ali čevljarstva. Tudi planinstva ni, če telo ni prilagojeno duhu planinstva. Enako je z duhovno Potjo: telo je treba do neke mere podrediti in umiriti njegove instinkte, oziroma jih preobraziti v nekaj višjega.
Funakoshi Gichin Zatorej je vsako iskanje oljašanja od tegob življenja zelo težko, če pri tem ne upoštevamo telesa. Če je telo gospodar človeka, ta oseba pač ŠE NI Človek, čeprav izgleda tako. Ljudem ne smejo vladati osnovni trije instinkti (preživetveni, spolni in socialni), ampak morajo biti ti nagoni, skozi pravilno vzgojo in vadbo, nenehno preusmerjani v višje cilje, drugače oseba trpi in prav nič ji ne more pomagati iz tega trpljenja. Instinkti in tudi ego pa so v neposredni povezavi s telesom. Vsi ti trije osnovni nagoni (instinkti) morajo biti preusmerjani v nekaj, kar služi Svetu. Npr. ljudje z močnim preživetvenim nagonom lahko postanejo zaščitniki nebogljenih, policaji, vojaki, učitelji določenih veščin, obrambni ministri ... Ljudje z močnim spolnim nagonom so dovzetni za umetnost, ustvarjalnost (kreativnost). Ljudje z močnim socialnim nagonom pa postajajo vodje, učitelji, povezovalci, nastopajoči ... In seveda vse možne kombinacije med njimi. Kaj se zgodi, če se te izjemne sile, ti osnovni nagoni, ne preusmerjajo v Služenje? Človek ostane hud egoist in posledično slej kot prej trpi, kot tudi vsi okoli njega: ljudje, živali in Narava. Ostati samo na stopnji samo-preživetja, spolnosti-užitka ali želje za prevlado nad drugimi, pomeni, da je žival v nas močnejša od človeškega v nas. Človekova naloga v življenju pa je, da živali v sebi preobrazi v služenje Višjemu v sebi in s tem Svetu, kar pomeni biti nekomu koristen, sam pa zadovoljen. Le na tak način lahko doseže Mir in Svobodo. Druge poti ni. Tempu Nakamura Borilne veščine: tri osnovne naloge Vadba pravih borilnih veščin na star način je torej imela dvojno funkcijo. Prva je bila v tem, da se človek nauči ubraniti od močnejšega in težjega človeka ali vojske. Tu je filozofija precej preprosta: Če se hočeš ubraniti, moraš napadalca premagati. Premagaš ga lahko na fizičen način ali pa na intelektualen. Najvišja oblika zmage je tista, ki je izvedena brez borbe, brez orožja. Še višja je tista, ki je izvedena tako, da obe strani postaneta prijateljski. Najosnovnejši, najelementarnejši način obrambe pa je v tem, da napadalca, ki ga nisi mogel zaustaviti niti z: dobro voljo, potrpežljivostjo, popustljivostjo, umikom, prepričevanjem, prijaznostjo ali begom, potem, ko napade z vso silo, enostavno onesposobiš tako fizično kot z duhom.
Da je človek sposoben, da sebe ali svoje bližnje ali svojo domovino resnično odbrani od plenilcev mora torej imeti veliko psihofizično moč in spretnost. Druga naloga izvorne borilne veščine je VZGOJA ČLOVEKA. Torej, iz nečesa, kar še ni človek, vzgojiti Človeka: močnega, ljubečega, požrtvovalnega, svobodnega. Borilne veščine so v svojem izvoru vedno duhovne narave, so prvi korak na duhovni Poti. Brez poguma, volje in predanosti, kot jih ima borilni veščak, se namreč na resnični duhovni Poti hitro zaustavimo. Vadba borilne veščine do mojstrstva, se človeka dotika povsod tam, kjer je šibek: pri strahu pred bolečino, pri strahu pred smrtjo, pri pomanjkanju velikodušnosti, sposobnosti samo-žrtvovanja, vztrajnosti v težavah, pomanjkanju močne volje in jasne vizije ... Skozi redno vadbo pri zrelem učitelju se neizogibno soočamo s svojim egoizmom. In s tem, ko neprestano zbranost nase drobec po drobec premagujemo, postajamo modrejši, močnejši in svobodnejši ljudje. Boljši ljudje. Jasno je, da če po nekajletni vadbi ni opaziti napredka v tej smeri, nismo na pravi poti oziroma vadimo napačno; morda vadimo le tehniko, telesno moč in svoj egoizem??
Chojiro Tani Bistveno je torej tudi to, da si izoblikujemo zdrav karakter oziroma osebnost - da nismo moralno skvarjeni: lažnivi, nečastni, zlobni, ampak da imamo samokontrolo, močno voljo, pripravljenost služiti (pomagati) drugim ter da smo pogumni in človeški. Kdor je hladen in aroganten v svojem obnašanju, je izgubil del svoje duše, tisti človečni del, ki SKRBI ZA VSE, KAR JE ŽIVO. Ni razvil empatije, zato ne more čutiti življenja okoli sebe in zaradi tega tudi trpi. Tretja naloga borilnih veščin je povečano vitalnost izrabiti tudi za vzdrževanje in izbojšanje zdravja. Kajti prava borilna veščina ni le fizična, ampak je to vadba energijskega telesa, zato se po takšni vadbi počutimo sveži in poživljeni, četudi nas morda bolijo mišice. Če smo po vadbi v stresu, zakrčeni ali duševno utrujeni, čustveno izčrpani, potem je s tako vadbo nekaj zelo narobe, kajti duh tiste telovadnice je bolan. Za duha telovadnice pa je predvsem odgovoren vodja vadbe. Seveda pa je treba upoštevati tudi to pravilo, preden karkoli ocenjujemo: Preden kritiziraš neko veščino, Borilna veščina lahko, v svoji mehkejši izvedbi, torej služi tudi psihičnemu in fizičnemu zdravju. Mojster borilne veščine je enako, kot je v skrajni sili sposoben prizadejati poškodbo, sposoben poškodbe tudi sanirati, zdraviti. Te poškodbe pa so lahko tako fizične, kot duševne. Mojster borilne veščine je svojim učencem ne le učitelj, ampak tudi, če se izkaže potreba, svetovalec, zaupnik, pomočnik in terapevt. EIKIRYU kot vadba borilne veščine Bistvo vadbe vsake borilne veščine ali neke veje, ki raste iz tega dela (npr. energijsko-zdravstveni sistemi), je, da se v njej POSTANE MOJSTER. Res ne vem, zakaj bi nekdo želel vaditi neko veščino, če si ne bi želel v njej postati mojster in tudi storiti vse, da se to postane?? Yip Man Enako je v EIKIRYU-ju. EIKIRYU ni stroga borilna veščina, ampak bolj njen duhovni del, ki temelji na energiji. Na Duhu. Kar pa ne pomeni, da je ta"popreproščena" in v EIKIRYU modificirana varianta Wing Chun kung-fuja z elementi karateja, temelječa na bojevniških vajah, nekaj neučinkovitega tudi v realnem življenju oziroma v samoobrambi. Naša vadba temelji na postopnem napredku najprej v osnovnih dihalnih in bojevniških vajah, ki počasi preidejo v tehnike kung-fuja in teste učinkovitosti energije in položajev, skozi delo z inštruktorji in partnerji. Istočasno se uči forma ODPRTA POT (avtor katere je Jernej M.), ki je sestavljena iz treh form in katere tretji del se poučuje le kandidate za mojstre. Na tej podlagi se začne specifični trening tehnik, občutka v rokah, ter prave namere, ki se mu po kitajsko reče chi-sau. Ta vadba je za člane zelo privlačna in zanimiva, ima pa sposobnost, da človeka prisili biti TUKAJ IN ZDAJ, biti celosten, zbran in kompakten, pa vendar sproščen. Mi na vadbo chi-sau gledamo kot na obliko bojevniške meditacije, ki zahteva kompleten agažma celotega človeka in pri kateri blefiranje ni možno, kot je možno npr. pri sedeči meditaciji ali molitvi ali pogovoru pri dušnem zdravniku. Ta vadba fizično ni zelo naporna, zahteva pa uporabo celotnega telesa, živčevja, zbranosti, senzibilnosti in razuma. Med člani razvija prijateljstvo in včasih malo prijateljsko rivalstvo, ko poskušajo ščititi svoje področje in najti napakico v obrambi partnerja. Wong Shun Leung
Skozi to "igro" se človek nauči mnogih zelo pomembnih stvari zanj osebno, mimogrede pa se nauči tudi učinkovite samoobrambe, kajti razvita senzibilnost rok in izbrušene tehnike omogočajo, da nasprotnika prevlada tam, kjer on ni treniran. Tega se lahko naučijo tudi tisti, ki sebe smatrajo za nerodne, za anti-talente, a so vedno imeli tiho željo v sebi, da bi nekaj takega znali. Sedaj imajo priložnost, da stopijo na pot EIKIRYU-ja in uresničijo svoje tihe sanje v družbi sebi podobnih ali enakih, ki pa so že bližje mojstrstvu. Pri nas ni tekmovalnega vzdušja, ni močnejših, ki bi tlačili šibkejše, ampak ravno obratno: pri nas telesno močnejši pogosto spoznavajo, da so bolj "nezmožni" kot tisti, ki so na nek način hendikepirani. Kajti prevelika fizična sila je v vsaki pravi borilni veščini prej ovira kot prednost. Kdor se nanjo preveč zanaša, v naši chi-sau igri pride v hude "težave".
Iz legende: budistična nuna Ng Mui poučuje lepo Wing Chun
COPYRIGHT on text: J.M. |
